"The definition of insanity is doing the same things over and over again and expecting different results." (Norost je vedno delati iste stvari na isti način in pričakovati, da bo izid drugačen.)
Velikokrat, ko beseda v družbi nanese na mlade, zaznavam komentarje v stilu: “Z mladimi ni nič, imajo ogromna pričakovanja (in zahteve), sami pa ne bi nič prispevali. Ne razumejo, da smo tukaj bolj izkušeni, ki poznamo življenje in vemo, kako ga je potrebno živeti. Neverjetno, da ne želijo slediti zgledom, ki jim jih kažemo.”
Razumem, tudi tako jih lahko vidimo. Mogoče pa se je vseeno vredno ustaviti, stopiti korak nazaj in vsaj na deklarativni ravni dopustiti možnost, da imajo mladi za takšen pristop dejansko osnovo. Pripravil sem nekaj pregledov. Vse prikazane številke so pripravljene na osnovi uradnih podatkovnih virov. V Sloveniji sem uporabil vire Statističnega urada Republike Slovenije, Geodetske uprave Republike Slovenije, Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Onkološkega inštituta, od tujih virov pa sem uporabil pregled OECD-ja.
Osnovna ideja pri pripravi spodnjih pregledov je bila v daljšem časovnem horizontu pogledati kako se spreminja okolje, v katerem živimo. Kakšno je trenutno stanje pokazateljev, ki imajo direkten vpliv na kakovost življenja ljudi, kakšni so trendi in predvsem kako siloviti so. V času pisanja tega prispevka sem star 51 let in imam dva sinova, stara nekaj več kot 20 let. Pozabil sem že kakšen je bil svet, ko sem bil sam star 20 let…
Vir: SURS
BDP (Bruto domači proizvod) je mera, ki je ves čas v zraku. Je ena najpogosteje uporabljenih mer, ko govorimo o ekonomski razvitosti posameznih držav. Kot pove Wikipedia je to “številčni podatek, ki izraža, kolikšna je vrednost vseh končnih proizvodov in storitev, ustvarjenih na ekonomskem ozemlju posamezne države v obdobju enega leta”. Če k tej meri pripeljemo še podatke o državnem dolgu, ki ga bomo zagotovo plačali prebivalci, lahko ugotovimo kakšen delež vsega, kar v Sloveniji v enem letu ustvarimo, v resnici dolgujemo lastnikom posojenih sredstev. V letu 1995 je ta delež znašal manj kot 20% in je v samo treh desetletjih narasel na dve tretjini celotnega BDP-ja. Ni videti, da bi to ljudi, ki se v našem imenu zadolžujejo, kaj posebej skrbelo. Ko že nanese beseda na to, se ponavadi pojavijo primerjave o še večji zadolženosti drugih držav. Ali naj bi se ob tem človek res počutil bolje? Menim, da ne. Če bi državni dolg želeli poplačati, bi vsak prebivalec, v času pisanja tega prispevka, moral plačati nekaj več kot 23.500 EUR. Za štiri člansko družino to torej pomeni nekaj tisočakov manj kot 100.000 EUR. Jih imate?
Ker so podatki o javnem dolgu, tudi če si jih predstavimo malo bolj konkretno, nekako izmuzljivi, me je zanimala tematika, ki se tako ali drugače dotakne vsakega od nas – cena, ki jo moramo plačati, da si nekje ustvarimo dom. Ker sem se rodil v glavnem mestu, sem poiskal številke za Ljubljano. GURS v svojih letnih poročilih o trgu nepremičnin prikazuje podatke šele od leta 2007 dalje. Zaradi različnih metodologij (različna uporaba povprečnih oz. srednjih vrednosti), sem izhodiščno leto opazovanja postavil na precej kasnejše leto – leto 2013. Kljub temu, številke povedo veliko. Samo v dvanajstih letih se je srednja vrednost cene za m2 rabljenega stanovanja v Ljubljani več kot podvojila. Ker se pri navajanju takšnih podatkov lahko pojavijo pomisleki v stilu “tudi plače so zrasle”, sem zraven izračunal koliko povprečnih neto slovenskih plač je bilo v obeh opazovanih letih potrebno odšteti za en sam “kvadrat”. V dvanajstih letih moramo zanj plačati dodatno povprečno plačo oz. 55% več.
Vir: GURS
Stopimo sedaj v čevlje mlade družine, ki želi priti do svojega stanovanja.
Ko sem bil star 5 let smo se z družino preselili v novo zgrajeno stanovanje na Fužinah. Velikost stanovanja je znašala 83m2, oba z bratom sva dobila vsak svojo sobico. Bili sta majhni, ampak za otroka je prostor, ki si ga lahko uredi po svoji meri, neprecenljiv. Starša v smislu dediščin od doma, nista dobila praktično nič. Vse, kar smo imeli, sta ustvarila sama. Če bi mlada družina v letu 2025 želela narediti nekaj podobnega, bi za to potrebovala nekaj več kot 405 tisoč EUR. V tem primeru seveda ne bi kupovali novega stanovanja – srednja vrednost starosti stanovanja, za katerega veljajo uporabljene cene, je leto 1974.
Poskusimo si predstavljati, kako z varčevanjem priti do tega zneska – zaradi enostavnosti pustimo pri miru realno vrednost denarja. V zgornji preglednici so izračunani potrebni meseci varčevanja, če družina privarčuje 200 EUR, 300 EUR ali 500 EUR na mesec. Hitro postane jasno, da tudi, če družina privarčuje 500 EUR na mesec, stanovanja ne bodo mogli odplačati v 40 letih aktivne delovne dobe. Za to bodo potrebovali 68 let. Ker s služenjem denarja pričnemo po 20. letu in je pričakovana življenjska doba v RS za moške 77 let in za ženske 83 let je jasno tudi, da starša tega stanovanja v času svojega življenja ne moreta odplačati. Pri tem je potrebno vedeti, da kar dve tretjini zaposlenih v RS ne dosega povprečne neto plače.
Kaj pa zdravje?
Vir: Onkološki inštitut
Na spletni strani Onkološkega inštituta so na voljo letna poročila, v katerih je mogoče najti tudi število novih primerov raka, ki jih pri ljudeh v Sloveniji odkrijemo vsako leto. Ker je ta bolezen zahtevna in dolgotrajna, skupno število rakavih bolnikov narašča in že presega število 136.000. Kar posebej skrbi je tudi dejstvo, da številka novo odkritih primerov v posameznem letu ves čas narašča, v zadnjih letih celo vedno hitreje. Tako je v desetih letih (2010-2020) narasla za 2.200 primerov, potem pa npr. samo v enem letu (2021) za 2.191 oz. 1.744 v letu 2022. Novejših podatkov ni.
Vir: NIJZ
Zanimiv je pogled na bolniške odsotnosti. Po letu 2014 se je trend obrnil navzgor in se v koronskih časih strmo nagnil. Vrednosti so osupljivo visoke in vztrajajo na več kot dvakratniku “normalnih” vrednosti. Osebno sem prepričan, da se bodo številke še dvigovale, ker je večina izgorelosti na delovnih mestih povezana s “krizo smisla” nadaljevanja obstoječega stanja. Takšno je vsaj moje mnenje. Če želiš si nekaj več o tem lahko prebereš tukaj.
Vedno bolj je v svetu očiten tudi trend poseganja po antidepresivih. To nedvomno kaže na slabšanje duševnega stanja ljudi. “Svet se spopada s krizo duševnega zdravja”, pišejo na portalu euronews in dodajajo, da se je, po podatkih OECD, uporaba antidepresivov v 18 evropskih državah v zadnjih dvajsetih letih povečala za skoraj dva in polkrat. Povečanje porabe antidepresivov v nekaterih državah, kjer prednjači Češka s 577% povečanjem, pred Estonijo, Slovaško in Portugalsko, si lahko ogledaš v naslednjem pregledu. Na tem mestu dodam, da tudi na “samo” 38% povečanje v Franciji ne moremo gledati kot na uspeh. Težko si namreč predstavljam, da družba, ki je na poti k ravnovesnim stanjem, povečuje porabo antidepresivov. Tudi o porabi alkohola in drog bi lahko kakšno rekli. Ljudje obupno iščejo zapik in žal ga najdejo tudi v takšnih substancah.
Vir: OECD
Naj bo dovolj. To je samo nekaj številk, ki niso v ospredju politike ali dnevnih medijev, pa imajo na kakovost življenja ljudi velik vpliv. Našli bi jih lahko še kar nekaj, pa to v resnici ni potrebno. Trende zelo lepo pokažejo že te. Če želiš videti, vidiš.
Dejstva:
1. Od treh ta hip na Zemlji živečih generacij, samo generacija mladih za nastalo situacijo ne nosi nobene odgovornosti.
2. Mladi so tudi edina generacija, ki se upira. Ali izpostavljene trende zavestno zaznavajo ali ne, po starem ne želijo več nadaljevati. Stisnjeni v primež trikotnika družbena pričakovanja, šolski sistem in starši se navadno uklonijo in zatečejo v apatijo.
3. Pri miselnem preskoku prvi dve generaciji potrebujeta pomoč. Nekako si ne priznamo, da ti trendi obstajajo in to kljub dejstvu, da so prisotni povsod v razvitem svetu.
Glede na to, da bodo mladi nosili glavnino bremena, ki smo ga zanje ustvarile predhodnje generacije, bi jim lahko vsaj pustili, da poskusijo drugače. Menim, da jim velja prisluhniti in skupaj z njimi iskati izhode. Potrebno bo gledati “iz škatle”in najti NOVE poti. Medgeneracijsko sodelovanje, od spodaj, je po mojem mnenju edino kar lahko prinese rezultate. Če bomo glave še naprej tiščali v pesek in mlado generacijo s pozicije moči utirjali v že trasirane poti, bomo še naprej počeli iste stvari in pričakovali drugačne rezultate. Einstein je tako definiral norost.
Kakšen bo končni rezultat takšnega početja, vemo. Nastavljene trende moramo samo potegniti naprej. Pa ni potrebno, da svet opazujemo skozi številke. Moral bi zadoščati občutek, da tukaj že dolgo časa “nekaj ne štima”. Mladi nam to komunicirajo. Želim si, da bi v družbi končno našli pogum in jim prisluhnili.
Klemen Rangus
Post Scriptum: Povem, da sem v svoji osnovi apolitičen. Moj izključni namen je podpreti medgeneracijsko sodelovanje in odpirati prostor za nove poti razvoja družbe. V tem oziru stavim na mlade.
