Strah – psihološka ozadja

Strah je čustvo, ki ga vsi poznamo. Konstantno je vpleten v naša življenja in, hočeš nočeš, sodeluje praktično pri vseh naših pomembnih odločitvah. Še posebej tistih, ki se jih lotevamo na neraziskanih področjih. Velikokrat je paraliza, ki jo razbohoten strah povzroča vzrok, da določenih korakov v življenju ne naredimo. Kljub temu, da verjetno jasno čutimo, da bi jih morali. Če ga želimo obvladovati je smiselno poznati biološke procese v telesu in psihološka ozadja, ki  to čustvo spremljajo. V tem sestavku se dotikam slednjih.

3 ravni strahu

Dr. Susan Jeffers, priznana ameriška doktorica psihologije, v svoji knjigi Čar Samozavesti govoro o tem, da kljub, na videz, zelo raznolikim pojavnim oblikam strahu, vse strahove v resnici lahko razdelimo na 3 ravni.

Prva raven je površinska


Strahovi na desni strani tabele so tisti, ki spodbujajo neaktivnost in nas “poskušajo prepričati”, da je za nas bolje, da ostanemo v varnem zavetju cone udobja. Pa čeprav smo v njej nesrečni. Ta neaktivnost pa je v resnici precej spolzek teren. Ena od neprijetnih lastnosti strahu namreč je, da počasi običajno prodre skoraj na vsa področja našega življenja.

Strahovi druge ravni niso odvisni od okoliščin, ampak so povezani z našimi notranjimi duševnimi stanji in odsevajo naše doživljanje samega sebe ter našo sposobnost interakcije s svetom.

Ta raven strahov se pojavlja na več področjih našega življenja hkrati.  Če se npr. bojimo, da bi nas drugi ljudje zavračali, nas bo to hromilo pri iskanje službe, sklepanju prijateljstev, pri intimnosti v našem razmerju, itd. Kot pravi avtorica: “Zavrnitev je zavrnitev, ne glede na to na katerem področju jo doživimo.” Tipično je naša reakcija je obrambna. Potegnemo ročno zavoro, pričnemo se umikati vase in se pred okolico zapremo. To, da prepoznamo večplastnost delovanja strahov te ravne in identificiramo življenjska področja, kjer posamezni strah nastopa, nam prične odstirati pravo naravo delovanja strahov. Ključni vzrok za delovanje strahu v našem življenju pa nam pokaže šele tretja raven. Ta raven je zelo preprosta in prav zaradi tega neizprosna.

Povem po pravici. Ko sem prvič prebral to vrstico, sem skoraj zaključil z branjem te knjige. K sreči mi stavek ni dal miru in sem lahko podrobneje razmislil o njegovi vsebini. Na koncu sem si moral priznati, da je podlaga slehernemu od mojih strahov preprosto bojazen, da temu kar mi prinaša življenje, lahko ne bom kos. 

Tako kot pravi dr. Jeffers je dejstvo naslednje:

K temu dodaja še:

Stori tisto, česar se bojiš
V nadaljevanju je v knjigi navedenih 5 resnic o strahu.

1. Strah ne bo izginil vse dotlej, dokler bomo rasli.

Strah je čustvo, ki je v osnovi namenjeno naši samoohranitvi oz naši varnosti. Dokler v življenju želimo stopati na nepoznana področja in krepiti paleto naših doživetij, toliko časa bo strah naš zvesti spremljevalec. Ko to vemo, lahko vidimo, da je običajni izgovor v stilu – Ko se ne bom več bal, takrat se pa zares lotim… – v resnici  popolni nesmisel. Če ga bomo še naprej izbirali, pravi trenutek za akcijo ne bo nikoli prišel

2. Edini način, da premagamo strah pred nečim je, da to storimo.

Vsak od nas ima v svojem življenjskem portfelju zagotovo izkušnjo, ki gre nekako takole. Življenje je pred nas postavilo neko novo pomembno preizkušnjo. Najprej smo si ji želeli ogniti. Ko smo ugotovili, da to ne bo možno, smo jo začeli prestavljati, češ, v tem trenutku res še ni pravi čas zanjo. Ko tudi to ni bilo več možno, nas je strah popolnoma paraliziral, komaj smo dihali. Ker druge izbire ni bilo, smo se s strahom soočili in začeli izvajati aktivnosti, povezane s to preizkušnjo. Več energije smo vlagali v iskanje rešitve, bolj se je strah zmanjševal. Na neki točki smo (lahko) celo ugotovili, da v tej aktivnosti začenjamo uživati. 

3. Edini način, da se bomo počutili bolje je, da smo dejavni.
Če se torej želimo počutiti bolje, se moramo, strahu navkljub, začeti postavljati v situacije, ki nas paralizirajo in aktivno sodelovati z življenjem. Ne le, da se na ta način sčasoma strahu otresemo, ampak iz izkušnje v izkušnjo postajamo tudi bolj samozavestni. 
4. Nismo edini, ki doživljamo strah.

Čeprav to na zunaj mogoče ni tako očitno je dejstvo, da strah, kadarkoli se lotevajo česa novega, občutijo tudi vsi drugi ljudje. Tudi tisti, ki dajejo vtis, da so neustrašni.

5. Soočenje s strahom je manj strašno kot življenje s prikritim strahom, ki izhaja iz občutka nemoči.

Ne glede na to, kako “varne” se počutimo v svoji lupini, ki smo si jo ustvarili okrog sebe, vede ali nevede, ves čas nas spremlja strah, da bo nekoč prišel dan “obračuna”. Avtorica še zapiše: “Ironija resnice o strahu št. 5 je, da ljudje, ki odklanjajo tveganje, žive z občutkom strahu, ki je mnogo hujši, kot bi bil, ko bi tvegali in se znebili občutka nemoči – le da tega ne vedo.”

Če na koncu k vsemu napisanemu dodamo še obžalovanje nad zamujenimi priložnostmi, ki bo, če ne prej, nastopilo v zadnjem življenjskem obdobju, je jasno, da je prišel čas “za akcijo”. Druge bomo vedno lahko prepričali, da nismo imeli možnosti. Sebe ne bomo mogli (pre)slepiti. Življenje je lahko tudi lepo in polno priložnosti, samo opogumiti se je potrebno. Ne pozabimo tega.

Klemen Rangus