Hedonistično prilagajanje

One of the great ironies in our quest to become happier is that so many of us focus on changing on circumstances of our lives in the misguided hope that those changes will deliver happiness.

dr. Sonja Lyubomirsky

Človeška psihologija se mi zdi že od nekdaj zelo zanimiva. Še posebej psihološki fenomeni, ki imajo velik vpliv na naše vsakdanje življenje. Večinoma se jih ne zavedamo. Hedonistično prilagajanje (hedonic adaptation) je eden najpomembnejših in bi si zagotovo zaslužil bistveno večjo izpostavljenost.

Pred leti sem z zanimanjem prebral knjigo dr. Sonje Lyubomirski, The how of happiness, v kateri avtorica preučuje dejavnike, ki vplivajo na občutek človeške sreče. V enem od poglavij se posveča tudi Hedonističnemu prilagajanju. V uvodu tega poglavja zapiše: “Ena od velikih ironij v našem prizadevanju, da bi postali srečnejši, je, da se toliko nas osredotoča na spreminjanje okoliščin svojega življenja v zgrešenem upanju, da nam bodo te spremembe prinesle srečo.” Tako radi svojo uteho iščemo npr. v selitvah, menjavah partnerjev, plastičnih operacijah, potrošništvu in sanjarimo o tem, da nam bodo takšne ali drugačne “dobrine” dvignile raven sreče ali prinesle olajšanje. Zajeten obseg izvedenih raziskav kljub vsemu kaže na to, da bo takšno povečanje sreče, zgolj kratkotrajno.

Že pred 50 leti, so npr. psihologi preučevali posameznike, ki so na Illinois State Lottery zadeli med 50.000 in 1 mio $. Ugotovili so, da se dobitniki v manj kot letu dni po srečnem dnevu, ki naj bi spremenil njihovo življenje, vrnili na običajno raven občutka sreče. Celo več, mala vsakodnevna zadovoljstva, kot npr. gledanje televizije ali kosilo s prijatelji, jim po novem niso prinašala več toliko zadovoljstva, kot pred glavnim dobitkom.

Kaj je torej v ozadju tega fenomena?

Avtorica navaja, da hkrati z novimi finančnimi zmožnostmi, zrastejo tudi pričakovanja. Tako npr. večja in lepša hiša v katero smo se preselili, s časom za nas postane normalna oz. sama po sebi umevna. Sčasoma tako začnemo opazovati hiše, ki so še lepše in večje od naše. Dodatni vir našega nezadovoljstva je, da se ves čas primerjamo z drugimi. Slovenci zelo dobro poznamo težo občutka, ko sosed na svoje dvorišče zapelje novi avto. Ne glede na to, kako smo bili do tega trenutka zadovoljni s svojim avtomobilom, se v nas sproži želja, da bi avto zamenjali tudi mi. Dobro se je takrat spomniti na to kar kažejo raziskave.

Zaključimo torej lahko, da igra iskanja sreče v potrošništvu, nima (srečnega) konca. Za ohranjanje enake ravni sreče, bomo potrebovali vedno več in vedno hitreje. Vse skupaj pa se lahko obrne na glavo, če nove dobrine kupujemo tako, da povečujemo svojo zadolženost. Blišč novih “igrač” bo sčasoma popustil, krediti in lizingi pa bodo ostali.

Oglaševalci bodo seveda ves čas trdili nasprotno. Kako lahko je s psihološko manipulacijo vplivati na naše odločitve, pa si lahko ogledaš v priloženem filmčku.

Velja omeniti, da Hedonistično prilagajanje k sreči ne deluje samo v negativni smeri. Ima tudi svojo pozitivno plat. Študije kažejo, da smo se ljudje tudi po težjih boleznih ali trajnih poškodbah sposobni prilagoditi in vrniti na našo običajno raven občutka sreče. Celo pri poškodbah kot so npr. paraliza in slepota, se bomo navadno postavili na noge.

Za trajni dvig občutka izpolnjenosti, je torej smiselno pogledati drugam. Sir Ken Robinson, svetovno poznani strokovnjak za izobraževanje, kreativnost in človeški potencial, v svojih delih govori o izjemni pomembnosti tega, da ljudje v življenju počnemo tisto kar nas veseli. V eni od svojih knjigi govori o Elementu za katerega pravi: “Ko smo v elementu, se povežemo z nečim, kar je bistveno za doživljanje sebe, za naš življenjski smisel in za lastno vrednost – omogoča nam samospoznanje; Ljudje, ki najdejo svoj element imajo skupno predvsem to, da v življenju počnejo tisto, kar jih veseli, in da so takrat, ko to počnejo, resnično to, kar so. Odkrijejo, da čas takrat zanje teče drugače; bolj so živi, bolj osredotočeni in bolj budni, kot ob katerikoli drugi dejavnosti.

Klemen Rangus