Ustvarjalnost

Ustvarjalnost je ključna človeška lastnost, ki premika meje mogočega. Počiva na domišljiji in nam ljudem omogoča, da znamo stopiti “iz škatle” in iskati vedno nove rešitve. Kot pravi Sir Ken Robinson, mednarodno priznani svetovalec o izobraževanju  v dokumentarcu Abeceda, brez nje ne bi bilo izrednega vzpona človeške kulture. Ljudje smo izumili podjetništvo, industrijsko revolucijo, klasično glasbo, hiphop, kvantno mehaniko, teorijo relativnosti, reaktivni motor, pametne telefone, samovozeča vozila. Se bo siloviti razvoj nadaljeval? Zna biti, da ne. Vse več je namreč znakov, da ustvarjalni potencial v populaciji upada.

Leta 1968 je NASA dr. Georgu Landu in Beth Jarman naročila, naj razvijeta test, s katerim bodo lahko merili ustvarjalni potencial znanstvenikov in inženirjev. Razvila sta test divergentnega mišljenja. Divergentno mišljenje sicer ni ustvarjalnost, je pa njena ključna komponentna. Pomeni zmožnost posameznika, da za določen problem najde čim več možnih rešitev

Razviti test je NASI dobro služil, sama raziskovalca pa je tema prevzela in sta z delom nadaljevala. Želela sta podrobneje raziskati:

  1. Od kje ljudje črpamo ustvarjalnost in 
  2. zakaj so določeni ljudje bolj ustvarjalni kot drugi?

Zamislila sta si longitudonalno študijo, s katero sta v petletnih časovnih razmakih testirala raven divergentnega mišljenja pri istih 1600 otrocih. Rezultati so ju presenetili. Ugotovila sta namreč naslednje:

  1. Otroci 3-5 let: Raven genialnosti je doseglo 98% testirancev.
  2. Otroci 8-10 let: Raven genialnosti je doseglo 32% testirancev.
  3. Otroci 13-15 let: Raven genialnosti je doseglo 10% testirancev.
  4. Kot kontrolno skupino so testirali še 200.000 odraslih, starejših od 25 let. Raven genialnosti je doseglo samo 2% testirancev.
Dobljeni rezultati so presenetljivi in kažejo predvsem na dvoje:
1. Vsi se rodimo z izrednimi ustvarjalnimi zmožnostmi.
2. Pri večini se ta sposobnost izgubi.
Tudi naslednja dva primera, kažeta podobno sliko.
 
Zaposlovalci v JPL Cal Tech, laboratoriju, ki je med drugim odgovoren za vesoljsko sondo Cassini (Saturn) in Marsov Curiosity Rover, so v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja naleteli na večjo težavo. Ugotovili so, da njihovi novi zaposleni, niso več tako vešči reševanja problemov v resničnem življenju, kot so bili njihovi starejši kolegi. Čeprav so kadre iskali na elitnih šolah (Harvard, MIT), so bile njihove sposobnosti prenašanja teorije v prakso  precej bolj omejene, kot pri inženirjih, ki so se takrat upokojevali.
 
Anketirali so obe skupini in odkrili, da je starejša generacija v svoji mladosti veliko časa razstavljala, gradila stvari iz nič in sledila lastnim ustvarjalnim interesom. To jim je dalo možnost, da vidijo problem iz več zornih kotov in predlagajo kreativne rešitve. 
 
Upad ustvarjalnega potenciala so zaznali tudi raziskovalci. Torrance-ovi testi kreativnega mišljenja se v Ameriki sistematično uporabljajo od leta 1958. Časovne vrste rezultatov kažejo, da so, kar zadeva ustvarjalnost, vrh dosegli leta 1990. Od takrat otroci vsako leto dosegajo slabše vrednosti kot njihovi predhodniki. Najstrmejši upad so zabeležili pri majhnih otrocih.
 
Kaj se je torej spremenilo?
 
Osebno menim, da predvsem dvoje. Šolski sistem postaja vse zahtevnejši in v vse zgodnejših letih vstopa v otrokovo življenje. Daljši šolski dnevi, več domačih nalog in več pošolskih programov otrokom jemljejo čas za igro. Tudi pri samem učenju se ne spodbuja domišljije oz. ustvarjalnega razmišljanja. Naloge so vnaprej predpisane in ravno tako (edina) rešitev, ki jo učencu pove učitelj. 
 
Del odgovornosti nosimo tudi starši. Razne interesne dejavnosti, v katere otroke vpisujemo, jemljejo prosti čas. Predvsem pa v otroški podzavesti utrjujejo program, da samo postavljena avtoriteta ve kaj je potrebno narediti in na kakšen način. Včasih smo po šoli vzeli žogo in odšli na igrišče. Tam ni bilo odraslih in tudi ne trenerjev, ki bi nam razlagali, kako naj se igramo. Enostavno smo se igrali. Praznovanja rojstnih dni so bila moj najljubši konjiček. Mame so poskrbele za hrano in ceremonialni razrez torte. Ostalo je bilo prepuščeno nam. Danes je obvezni del rojstnodnevnega praznovanja animator, ki zopet “vsili” svoja pravila igre. 
 
Če malo bolj razmisliš, je primerov veliko. Življenje se je spremenilo. Prostor za domišljijo in neobremenjeno raziskovanje izginja, z njim pa očitno tudi človeška sposobnost za nekaj izrednega
 
Skrajni čas je, da to spremenimo.
 
 Klemen Rangus