10.400. Nenavadna številka. Kako sem prišel do nje? Zmnožil sem 260 x 40. Prva številka v računu je 260 delovnih dni na leto, druga pa je polna delovna doba, ki v tem trenutku znaša 40 let. Povedano drugače, to je skupno število dni, ki jih v življenju vložimo v opravljanje svojega poklica. Da si vse skupaj lažje predstavljaš: če bi po tleh razgrnil dolg šiviljski meter in bi se odločil, da boš po opravljenih 8 urah dela vsak dan odrezal 1 cm, bi bil cilj od tebe oddaljen 104 m. Če bi plezal 1 cm vsak dan v višino, bi bil cilj na vrhu 35 nadstropne stolpnice. Kakorkoli obrnemo, v nobeno drugo življenjsko aktivnost ne vložimo toliko časa oz. toliko energije. Očitno je to naše življenjsko delo. Na to, konec koncev, namiguje že sama beseda po-klic.
Preden nadaljujeva razmislek o tej nenavadni številki, pa poglejva še nekaj drugih številk. V svetu je vedno bolj očiten trend poseganja po antidepresivih. To nedvomno kaže na slabšanje duševnega stanja ljudi. “Svet se spopada s krizo duševnega zdravja”, pišejo na portalu euronews in dodajajo, da se je, po podatkih OECD, uporaba antidepresivov v 18 evropskih državah v zadnjih dvajsetih letih povečala za skoraj dva in polkrat. Povečanje porabe antidepresivov v nekaterih državah, kjer prednjači Češka s 577% povečanjem, pred Estonijo, Slovaško in Portugalsko, si lahko ogledaš v prvem pregledu.
Še bolj zaskrbljujoč je drugi pregled. V časih covid pandemije, so raziskovalci zaznali konkreten skok v poslabšanju duševnega stanja ljudi. Tako, po podatki OECD-ja, v EU27 kar 55% odraslih lahko pričakuje, da se bodo vsaj enkrat v življenju spopadli z depresijo (podatek za leto 2022). Napišejo tudi, da ima ta duševna bolezen lahko uničujoče posledice na posameznika, njegovo družino in okolje, kjer živi.
Covid obdobje je nedvomno hitro poslabšalo duševno stanje ljudi. Sprašujem pa se, ali ni bilo to obdobje v resnici samo katalizator, ki je na površje iztisnilo tisto, kar je že tlelo v ljudeh. Vse krize, o katerih nas obveščajo vsak dan, tj. pandemije, vojne, podnebne krize, teroristični napadi, krize hitro rastočih kroničnih obolenj, krize naravnih resursov, mnogotere podražitve in finančne krize,…, ljudi rušijo. Ravno zato besede kriza ne maram. Že vsaj desetletje je ves čas v zraku, namen njene pogoste uporabe pa, da se ljudem načrtno spodmikajo tla pod nogami. Vendar, če jo vseeno uporabim, menim, da v ozadju vseh prej omenjenih kriz delujeta še dve, ki v resnici poganjata vse skupaj. Gre za krizo vrednot, kjer se vedno bolj poskuša zabrisati meja med “prav in narobe” in krizo smisla.
Pripeljiva zdaj nazaj nenavadno številko 10.400. Sam pri sebi lahko razmisliš naslednje: Ali to, da leta poklicno deluješ v okolju, kjer se izvajajo tudi aktivnosti, ki škodijo ljudem, povečuje ali znižuje tvojo notranjo napetost? Kaj pa smiselnost tega, kar počneš? Občutiš v svojem trenutnem poklicnem okolju, da tvoj vložek dela/energije osmišlja tvoje življenje in življenja drugih? Poglej okoli sebe in potegni projekcijo za naslednjih deset, dvajset, trideset let naprej. Ja to vzdržno?
Osebno menim, da ni prav nobenega smisla v tem, kako v družbi (raz)vrednotimo naše življenjsko delo. Prav nobenega smisla ni v tem, da v iskanje pravega poklica zase vložimo manj časa kot v konfiguriranje opremljenosti novega avtomobila. Potem pa vsak dan v službi odštevamo dneve do “penzije”. Če bi bile zadeve smiselno zastavljene, bi bil odhod človeka v pokoj njegov triumf, opravljeno življenjsko delo pa neizbrisljiva družbena zapuščina. Tako pa je le zapik, kjer si človek končno od življenja oddahne.
Ni nujno da je tako. Stvari lahko obrnemo. Kaj, če bi šli v smeri, da bi ljudje od rojstva dalje raziskovali in razvijali svoje potenciale. K temu bi jih usmerjali starši, vzgojitelji, družba. Si predstavljaš, kakšni bi bili izdelki, storitve in družbeni odnosi v tem primeru? Kaj meniš, kakšno bi bilo v takšnem stanju družbe duševno zdravje ljudi?
Ne pusti se prepričati, da drugače, kot je ne more biti. Okoli tebe že zdaj obstajajo ljude, ki so v tem, kar delajo, izpolnjeni. V tej smeri je torej vredno poskusiti.
Poslušaj sebe, ne drugih in naredi prvi korak.
Klemen Rangus
