V družbi konjev najde svoj zapik – Urša Rangus

Uršo poznam že od malega in od blizu sem lahko opazoval, kako močno jo vleče k živalim. To je bila nedvomno njena osnovna potreba. Še bolj zanimivo, tudi živali je vleklo k njej. Psi in mačke, npr. z ulice, so ji sledili in iskali njeno bližino. Z njimi se je povezala na ravni, ki je presegala klasičen odnos človek-žival. Na trenutke je bilo videti, kot da celo govori njihov jezik. Zagotovo je zelo jasno čutila, kakšno je bilo njihovo notranje stanje, zato so ji živali zaupale. 

Z leti so na mesto običajnih ljubljenčkov stopili konji in vžgal se je notranji ogenj, ki gori še danes. Nenavadna zgodba torej, v kateri si je, takrat mestno dekle, brez pomisleka obulo gumijaste škornje in smelo zakorakalo v “štalo”. Želel sem preveriti kakšen vpliv ima njen hobi na njeno življenje danes.

Na vprašanje kaj ji pomeni stik s konji, je odgovorila takole:

To je moj način življenja, pravzaprav moja bit. Brez njih si ne predstavljam vsakdana. Zame so enako pomembni kot zrak, voda, hrana. Konji so moja psihoterapija. Brez tega psihološko ne bi preživela. Vsakodnevno me napolnijo z optimizmom, energijo, osmisljijo mi dan. Ne glede na to kako stresen je bil dan, mi konec dneva “nafilajo” baterije. Ljudje tega sicer ne razumejo in mislijo, da mi vse delo okoli konj požre energijo. V resnici je ravno obratno. Delo z njimi je zame način sproščanja in delo osebne rasti. Delo s konji namreč terja ogromno odrekanja, časa, samokontrole in samoevalvacije. Od mene “zahtevajo” da pridem v stik s sama s seboj, ker če nisem, z mano ne bodo sodelovali. Občutijo namreč vsako napetost in negativizem v meni. Tako da resnično so to krasne živali. Nastavijo ti ogledalo in če se ne spraviš v red, če ne dosežeš pomiritve s samim seboj, tudi odnos z njimi ne bo funkcioniral. Lahko bi rekla, da gre za neko vrsto odvisnosti, zdrave odvisnosti 😉.

Čudovito povedano. Ali lahko še malo bolj podrobno opišeš, kaj torej doživljaš, ko se družiš z njimi oz. skrbiš zanje?

Antistres. Popoln, najbolj pristen in najbolj zdrav. Družba danes vedno bolj posega po različnih antistresnih in antidepresivnih substancah, jaz pa imam konje in tega ne potrebujem. Prav zares ne.

Umiritev v trenutku, tukaj in zdaj, potrpežljivost, ker me “prisilijo”, da se umirim. Mogoče bo lažje razumeti, če povem primer. Ravno danes zjutraj se mi je mudilo v službo. Tone (moj življenjski partner) pa je pred izpust našega največjega konja postavil mešalec za beton. Konj se je tega tako bal, da nikakor ni hotel mimo tega mešalca. Govorimo o dragocenih minutah (veš, da ko se človeku mudi v službo, se minute zdijo kot večnost) čakanja in prigovarjanja konju, da sem ga spravila mimo. Resnično te prisili, da se ustaviš in umiriš. V časovni stiski sem torej trenirala svoje živce in potrpljenje, medtem, ko se je konj “vkopal” in ni hotel mimo. Služba je seveda počakala 🤣.

Samokontrolo, ker pri konju ne moreš “kar znoret”, kot ti je to mogoče dopuščeno v odnosu s kom drugim. Dejstvo, da ima konj 600 kg, jaz pa recimo malo čez 50 kg ti pove, da tukaj nadvlade ne more biti. Nujno je razviti odnos, dialog in povezanost na psihološki ravni. Za to pa je potrebno ogromno samokontrole.

Na vprašanje, kako vidi, da konji vplivajo na njene stranke, Urša z nasmehom odgovarja, da bi o tem lahko res veliko govorila.  Izpostavlja učenje odgovornosti, socialni in čustveni razvoj posameznika. Opaža tudi, da imajo konji poseben vpliv na mlade. Ob konjih se namreč hitro učijo, kako se umiriti in tako lažje priti do samozavedanja, samospoznavanja, samosprejemanja in samozavesti. Predvsem pa hitro spoznajo, da je s konjem mogoče vzpostaviti pristen osebni odnos. In to šteje.

Uršino delo s konji je zaenkrat njen hobi. Hobi, v katerem pozabi na čas, najde svoj smisel in brez katerega, kot pravi sama, ne bi preživela. Resnično upam, da ji ga sčasoma uspe nadgraditi v poklic.

Klemen Rangus