Si si kdaj že ogledal kakšen koncert Uroša Perića?
Če si si ga, potem ti je popolnoma jasna razlika med človekom, ki samo hodi v službo in človekom, ki je tam kjer mora biti. Če na koncertu (še) nisi bil, za prvi vtis klikni na priloženi video.
Z ženo Nino sva si ga ogledala trikrat. Uroš zase pravi, da je perfekcionist, kar je zelo hitro jasno. Visoke standarde postavlja najprej sebi, pa tudi glasbenikom, ki ga spremljajo. Glasba je torej vsakokrat brezhibna. Če ti je stil všeč, te zagotovo zapelje.
Še bolj kot sama glasba pa so zame dragoceni tisti trenutki, ko ga “odnese”. Na odru se v eno zlije njegova pojava, glas in klavir in takrat veš, da opazuješ nekaj čarobnega. No, če sem iskren, me vsakokrat tudi rahlo zaskrbi, da bo padel s stola. Pa pustimo to. Izkušnja je enostavno neprecenljva.
O teh trenutkih velikokrat razmišljam in ne morem si kaj, da ne bi zahrepenel po tem, da bi vsak od nas lahko to doživel pri opravljanju svojega poklica. Si predstavljaš kakšen svet bi to bil? Kakšni bi bili izdelki, storitve, odnosi?
Ko ga je novinarka v nekem intervjuju vprašala kaj je tisto, kar mu da glasba, je odgovoril naslednje:
“Kar globoko vprašanje. Glasba je del mene že od samega začetka. Spomnim se, ko sem bil v prvem razredu osnovne šole in sem hodil okoli bloka in si prepeval. Ko sem se naučil voziti kolo, sem se vozil naokoli in si prepeval. Potem sem začel študiozno igrati harmoniko in klaviature ter se učiti vse možnosti. Trenutno vem recimo, da je glasba pri meni kot dihanje in brez nje dejansko ne morem. Ona mi je glavno sredstvo in edini vir zaslužka. Ona je moje edino delo. Sem eden redkih, ki živi samo od koncertov in od prodaje albumov. Poleg tega nimam drugega posla. In kot slikar, ki mora slikati, jaz moram snemati in nastopati. Zanimivo je to, da vse druge stvari so nekako otipljive, glasba pa se me dotakne pri srcu.“
Seveda ni šlo vse gladko. Nikoli ne gre. Potreben je bil velik vložek truda in iznajdljivosti. Pa vendar je Uroš ostal zvest sebi. Tudi danes mu določene spremljevalne aktivnosti njegovega posla ne dišijo. Tako v istem intervjuju tudi pove: “Jaz rad nastopam na odru, se pravi kadar je ta situacija, to zame ni delo. Je pa delo vse ostalo. To so predvsem potovanja. Ker delam po vsem svetu, potujem po ves dan, da pridem do kraja, kjer imam najprej tonsko vajo, ki je utrudljiva, saj je vedno z drugimi ljudmi. Zato, da lahko potem uro in pol delam tisto, česar ne jemljem kot delo.”
Hja, ni kaj. Nekaj posebnega je videti človeka na pravem mestu. Prav zares.
Klemen Rangus
