Hippocampus – vratar spomina

Širši javnosti manj poznani del možganov, hippocampus, ima pomembno vlogo pri ohranjanju dobre umske kondicije ljudi. Če deluje neovirano, je naš spomin oster, v življenju smo radovedni, novih izkušenj se veselimo. Če je njegovo delovanje ovirano pa iz svoje trenutne “škatle” ne želimo gledati, tvegamo razvoj depresivnih stanj in celo Alzheimerjeve bolezni. Občutek, da ima naše življenje smisel je eden najpomembnejših dejavnikov, ki zagotavljajo njegovo nemoteno delovanje.

Hippocampusova vloga

Človeški možgani se ponavadi učijo počasi. Mnogo ponovitev je potrebnih, da se naučimo šolske snovi, nove pesmi na kitari ali vzvratnega parkiranja avtomobila. Kadar pa se nam dogaja nekaj vznemirljivega, pa iz izkušenj vemo, da se trajni spomin lahko vzpostavi takoj, brez nepotrebnega ponavljanja.

Hippocampus je del možganskega limbičnega sistema in je vključen pri prenosu kratkoročnih spominov v dolgoročno shrambo, na različne lokacije v najnovejšem delu naših možganov (neokorteks). Čeprav hippocampus (v resnici imamo dva, na vsaki strani glave enega) predstavlja manj kot 1% celotnih možganov, je njegova vloga strašansko pomembna. Poleg že omenjenega prenosa kratkoročnega spomina v trajno hrambo – brez njega bi se misli ali določene življenjske izkušnje trajno izgubile v nekaj sekundah – hippocampus opravlja tudi vlogo trajnega registra za naslednje avtobiografske informacije: 

  • Kaj se nam je zgodilo,
  • kdaj se nam je to zgodilo in
  • kako smo se pri tem počutili?

Če bi se izgubile te informacije, do svojih spominov ne bi več mogli, kljub temu, da so bile informacije ustrezno poarhivirane. 

Ključna so čustva

Kapaciteta hippocampusa je prostorsko omejena in ponavadi zadošča za 1 dan misli in doživetij. Pri tem, kaj se vanj zapiše in kaj ne, čustva igrajo ključno vlogo. Vsa opravila, ki jih rutinsko opravljamo in ne sprožajo čustvenega odziva se v hippocampus ne zapišejo. To je razlog, da se mnogi med nami npr. ne moremo spomniti kam smo odložili ključe ali kolikokrat smo morali v avtomobilu prestaviti, ko smo se vozili na domov iz službe. Če pa so bila v doživetje vpletena čustva, bo ta informacija postala “vredna” in bo v hippocampusu počakala do nočnega prenosa v druge dele možganov. Dobro je pripomniti, da zapisov v hippocampus ne sprožajo samo pozitivna čustva. Tudi informacije, ki jih sprožajo negativna čustva, npr. strah, so za naš organizem pomembna in tako deležna hippocampusove obravnave. Ko se dnevna kapaciteta enkrat zapolni, se v nas pojavi občutek, da “ne moremo več” in ponavadi moramo kakšne kompleksnejše miselne procese, ki jih želimo ohraniti,  preložiti na naslednji dan. Dobro se je tega torej zavedati in se vprašati, ali se moramo dnevno res izpostavljati vsem travmam in krizam, ki nam jih lansirajo v mainstream medijih?

Hippocampus je nepogrešljiv prii razmišljanju “out of the box”

Hippocampus torej opravlja dve vlogi:

  1. Vlogo “usb ključka” za vse čustveno podprte spomine, ki so nastali v tekočem dnevu – Ta del se imenuje Cornuammonis.
  2. Vlogo trajnega registra za te spomine. Vsak ponovni priklic teh spominov se izvede preko tega registra – Gyrusdentatus.
Če želimo v življenju raziskovati nove možnosti je ključno, da jih primerjamo z že obstoječimi alternativami. S to vsebino, vključno z našim čustvenim odzivom nanjo, nam postrežejo možgani preko Gyrusdentatus-a. 
 
Shematičen prikaz sodelovanja različnih delov možganov lepo prikaže Dr. Michael Nehls v svoji knjigi The Indoctrinated Brain.
 
 

Ker se v našem življenju izkušnje kopičijo je nujno, da se ves čas povečuje tudi volumen tega registratorja. Ta neurogeneza se dogaja pretežno v času REM spanja. 

Dr. Nehls dodatno izpostavlja: Če hippocampus skozi življenje (vključno v pozni starosti) konstatntno raste, naš spomin ostaja oster, v življenju ostajamo radovedni, želimo si novih izkušenj ter razvijamo odpornost na stres. V nasprotnem primeru, če pa rasti ni oz. prihaja celo do krčenja njegovega volumna, pa se bomo krčevito oklepali svoje obstoječe “škatle” in se bomo novih izkušenj bali. Še več, ovirano delovanje hippocampusa je povezano tudi z razvojem različnih stanj depresije in v prenekaterih primerih tudi Alzheimerjeve bolezni.

Dobro je torej poznati predpogoje za njegovo rast.

Hippocampus in njegova rast  
Dr. Nehls izpostavlja 5 dejavnikov, ki so pri tem ključni. Nekaj poudarkov za vsakega, navajam v nadaljevanju.
Telovadba

Fizična aktivnost je zelo učinkovita pri spodbujanju rasti hippocampusa. Ena ura gibanja v območju 60-75% maksimalnega srčnega utripa dnevno lahko v enem letu poveča volumen hippocampusa za 2%. Zanimivo, v kontrolni skupini izvedene študije, ki je sicer izvajala manj naporne gibalne vaje, pa se je v istem opazovanem obdobju, hippocampus udeležencev skrčil za 1,4%. 

Prehrana

Avtor izpostavlja naslednje gradnike, ki so ključni za normalen razvoj možganov:

  • Jod  v povezavi z zadostno proizvodnjo ščitničnega hormona,
  • Omega 3 kisline
  • D3 vitamin.
Poleg tega omenja tudi pomen delnega postenja, ko telo ob nočnem postu (vsaj 12 ur) v procesu ketogeneze, možgane oskrbuje s ketonskimi telesi, ki so bolj energijsko učinkovita od glukoze.
Prevelike količine sladkorja na drugi strani zavira rast hippocampusa in pospešuje staranje organizma.
Družbeno življenje

Medsebojna interakcija je za ljudi ključna, kar izhaja že iz dejstva, da je stik otroka s svojimi starši daljši, kot pri drugih živih bitjih. V odnosih z drugimi ljudmi tudi pridobivamo čustveno podprte izkušnje, ki se prenašajo v hippocampus in tako spodbujajo njegovo rast.

Spanje

Hippocampus lahko raste samo takrat, ko ne beleži novih izkušenj, kar se dogaja v spanju. Melatonin zagotavlja globok počitek in stimulira neurogenezo. Premalo spanja povečuje koncentracijo stresnih hormonov, ki rast možganov zavirajo.

Življenjski namen (smisel)

Kot je razvidno iz zgornjega diagrama, pa dr. Nehls posebno pozornost namenja življenjskemu namenu oz. občutku življenjskega smisla, ki ga postavlja v samo središče. Če ta občutek imamo, smo v življenje polno vpeti, nove pridobljene izkušnje in nova pridobljena znanja, ki jih občutek življenjskega smisla “poganja” , pa spodbuja rast neuronov v hippocampusu in ga tako ohranja v dobri kondiciji.