Zakaj sva otrokoma dovolila, da zapustita šolo?

Namesto uvoda

Ta zapis objavljam v času, ko je v debilitacijo vstopil Jupiter (v sanskrtu Guru). Gre za najbolj dobrohotno Jyotish načelo, ki je med drugim zadolžen tudi za izobraževalni sistem. Stanje debilitacije je najnižje od vseh možnih dostojanstev, v katerem se posamezna Jyotish načela lahko nahajajo, in pomeni stanje velikega neravnovesja. Velja, da se ta neravnovesja navadno odrazijo tudi na področjih, ki jih predstavljajo. Bodimo torej pozorni, kaj se bo v naslednjih dveh mesecih dogajalo z izobraževalnim sistemom. Guru je v stanje svoje debilitacije vstopil v torek, 14.9.2021, in bo tam ostal do 20.11.2021. Zdi se mi primerno, da ravno v tem času povem najino zgodbo.

To je bila zagotovo ena težjih odločitev, ki sva jih v življenju sprejela. Naša generacija namreč precej jasno vidi, da to, kako so stvari v današnji družbi urejene, ni ok. To vidimo, ampak vseeno še naprej ostajamo v sistemih, ki očitno ne delujejo več. Bili smo naučeni, da je to edina sprejemljiva in logična pot. Vsak odklon od “zlatega standarda” se zdi nemogoč in že sama misel na to v nas sproža velike stiske.

V obdobju, ko sva se odločala, sva torej imela občutek, da sva čisto sama. Pogovarjala sva se na stotinah popoldanskih sprehodov, pretresala razloge za in proti in poskušala razumeti veliko stisko, ki sva jo pri najinih fantih zelo jasno čutila. Seveda smo se za mizo usedli tudi skupaj in naše pogovore nemalokrat zaključevali z demonstrativnim odhodom enega ali več sogovornikov. Čustva so bila preveč razgreta in kdaj je bil enostavno potreben čas, da se strasti umirijo. Pa smo za mizo sedli še enkrat, dvakrat,…, n-krat. Celoten proces do dokončne odločitve je trajal več kot leto dni.

Začetek pogovorov

Najina sinova sta danes stara dobrih 18 in pol, ter 17 let. Samo leto in pol je med njima, kar pomeni, da sta v šolo hodila v dva zaporedna razreda. V osnovni šoli, ki sta jo zaključila z odliko, sta bila oba prepoznana kot nadarjena. Že zelo mlada sta razumela, da je delo v šoli njuno, zato se nama s tem ni bilo potrebno kaj dosti ukvarjati. Kar se tega tiče, sva torej imela nepredstavljivo srečo. Zelo zelo redko smo skupaj naredili nalogo oz. se skupaj učili za kontrolko. Njuna močna želja, da s klasičnim šolanjem zaključita, tako zagotovo ni bila povezana z disciplinskimi težavami oz. s pomanjkanjem delovnih navad.

Naši pogovori o smiselnosti podaljševanja obstoječega stanja so se začeli konec avgusta, tik preden je starejši sin začel z drugim, mlajši pa s prvim letnikom gimnazije. Takrat je bilo vse še tako sveže in nepredstavljivo, da sva zmogla samo obljubo, da se bomo o tem pogovarjali.

Obdobje odločanja

Naš družinski odnos je “work in progress”. Imamo svoje vzpone in padce, tako kot vsi. Vse, kar je mogoče drugače, je to, da smo bili drug z drugim ves čas iskreni. Spodbujala sva, da se čustev ni skrivalo, in želela sva si, da sta se fanta v družini počutila varno in sprejeto. Otrok tudi nisva poniževala na raven neenakovrednih sogovornikov v smislu, ti si otrok in samo odrasli vemo, kaj je zate prav. Seveda so bile njune vloge letom primerne, letom prilagojen je bil tudi pogovor. V smislu družinskega prostora, kjer je vsak od nas lahko uresničeval svoje interese, pa sva se trudila, da smo bili enakovredni.

Rezultat tega je bil, da sta naju fanta največkrat pustila blizu. Zato sva lahko zelo jasno zaznala, kako v njima kopni volja do življenja, kako se vedno večkrat v njima budi malodušje in predvsem, kako izgubljata svojo kreativnost. Začela sva preštevati pluse in minuse. Vprašanj, ki sva si jih zastavljala, je bilo vse več. Tudi ugotovitev. Na primer:

  • Znanje danes ni več ekskluzivna dobrina univerz in knjižnic. Dostopno je na vsakem koraku. Veliko je odvisno od osebne motivacije posameznika, da ga najde, in od njegove sposobnosti, da loči zrnje od plevela.
  • Katalog znanj, ki ga ponujajo certificirane ustanove, ne pokrije celotnega zanimanja mladih. Youtube je poln ljudi, ki se ukvarjajo z množico dejavnosti, ki jih v mainstream šolstvu ne boste našli. Ključ njihovega uspeha je največkrat unikatnost in kreativnost. Ali je torej prav, da mlade omejimo samo na to, kar je na voljo?
  • Kaj še pomeni diploma? Brala sva članek o zaposlovanju v Googlu. Ne spomnim se več, kje sva ga našla, ampak v njem je avtor zelo jasno razložil paradoks današnjega časa. Ko v Googlu zaposlujejo, iščejo najboljši kader. Če nekdo brez uradne diplome na preizkusu dokaže, da je med kandidati najboljši, bo službo dobil. Skratka pri enem najbolj zaželenih zaposlovalcev na svetu, je danes mogoče dobiti službo brez uradne diplome. Na drugi strani pa ti diploma ene najboljših univerz na svetu, recimo Stanford University, ne zagotavlja več, da boš v Googlu službo dobil. Koga iščejo? Vrhunske strokovnjake, ki pa so drugačni in s svojim načinom razmišljanja znajo izstopiti iz škatle.
  • Spletne platforme so podrle meje lokalnih okolij. Če znaš in zmoreš, se lahko predstaviš nepredstavljivi množici. Trg je torej ogromen in nagrajuje kreativnost in unikatnost. Dejstvo pa je, da tekmuješ s celim svetom.

Kreativnost in unikatnost je torej pomembna. Kaj pa se s kreativnostjo in unikatnostjo dogaja v klasičnem šolskem sistemu? Se to spodbuja ali zatira? Tukaj ne želim posploševati, vsa čast izjemam. Vendar je dejstvo, da večina šol ubira precej avtoritativne pristope. Zdi se, da je najpomembneje, da večina mladih brez pomislekov sprejme pravila in se homogenizira nekje na sredini. Z mladimi na spodnji strani lestvice se je potrebno ukvarjati. Za tiste, ki štrlijo ven na drugi strani, pa ponavadi zmanjka energije. Pa tukaj ne govorim (samo) o tistih, ki imajo dobre ocene. Govorim o tistih, ki želijo drugačen pristop, ki jih zanima kaj izven konteksta. O tistih, ki učiteljem postavljajo čudna, nevsakdanja vprašanja in želijo, da učitelj sprejme njihovo igro. Koliko je v naših šolah še prostora za to? Ali ni v resnici eno ključnih poslanstev šolskega sistema ravno to, da prepoznava individualne kvalitete vsakega posameznika in mu pomaga, da jih razvije?

Kaj pa sreča in izpolnjenost? So to nepomembne teme, o katerih razmišljamo samo še “neprizemljeni” ljudje? Ne vem, poglejte okoli sebe. Stopite po ulici in štejte zadovoljne, nasmejane ljudi. Očitno tukaj nekaj ne štima. Ali je to, kar vidimo, res vse, kar nam življenje lahko ponudi? Kdaj smo se sprijaznili s tem? Ali je to vse, kar si želiva za svoja otroka?

Kaj pa vrednote? Je šola kraj, kjer se spodbuja sočutje, sodelovanje in sprejemanje drugače mislečih ali pa je v ospredju kaj drugega?

Sta se v šoli naučila tehnik sproščanja, da lažje odložita stresno breme dneva, ali pa v šoli samo “pritiskajo na plin” in količino stresa povečujejo?

Na koncu sva razmišljala še o porabi časa: Vsak od najinih fantov je dnevno za šolo in šolske obveznosti namenil cca 10 ur =>1 ura pot v šolo, 1 ura pot domov, 6 ur pouka, 2 uri dela doma.

Kaj lahko človek v življenju doseže, če polovico tega časa, se pravi 5 ur na dan, nameni stvarem, za katere čuti, da so njegove in ne za nepomembno memoriranje detajlov, ki jih pozabiš nekaj dni po oddani kontrolni nalogi? Bo takšen pristop povečeval njegovo srečo in izpolnjenost?

Odločitev

Odločili smo se, zbrali smo pogum. Če zdaj pričakujete nekaj v smislu filmskih happy endingov, vam ga ne morem ponuditi. Prezgodaj je še. Odstranili smo tisto, za kar smo presodili, da ne deluje, in posejali novo seme. Potrebno bo še nekaj časa in nege, da bo iz njega zraslo kaj lepega. Vztrajati pri svoji odločitvi, ko v 3D svetu ne moreš še ničesar videti, otipati, ni enostavno. Vendar nam upanje daje že dejstvo, da se klasična pot za nas ne bi nikoli obnesla.

Za konec želim še napisati, da je edini namen, ki me je spodbudil k pisanju tega besedila, strniti svoje misli in staršem, ki morda z otroki pretresajo podobne možnosti, povedati, da niso sami. Nikogar ne želim prepričevati, nikomur vsiljevati najinih pogledov, še manj kogarkoli pozivati, da otroke iz šolskega sistema umakne in išče druge alternative. Stvari nikoli niso črno bele. To je samo eden od možnih pristopov. Sprejmite ga, če v vaši notranjosti čutite, da je za vas pravi. Če ne, zamahnite z roko in nanj pozabite.

Klemen Rangus